Ana Koželj je ena redkih slovenskih slikark, ki jo abstraktno izražanje ne zanima kot estetski eksperiment, temveč kot filozofski pristop k resničnosti. V njenem ateljeju v Ljubljani sem jo obiskal oktobra, ko je pripravljala novo razstavo.
Tobija Novak: Ana, tvoja dela so ves čas na robu abstrakcije in figuralnosti. Kaj te vleče v ta vmesni prostor?
Ana Koželj: Mislim, da ta prostor najbolj ustreza temu, kako doživljam svet. Nikoli ne vidim polne slike — vedno so neki detajli nejasni, zabrisani. Abstakcija mi dovoli, da priznam to nejasnost, namesto da jo prikrijem s pretvezo realizma.
O barvah in zemlji
TN: Tvoje barve so zelo zemeljske. Veliko terakote, rjavih tonov, zelenih. Zakaj?
AK: (smejanja) Ker sem iz Slovenije! Naša zemlja je rjava, naše gore so zelene. To so barve, s katerimi odraščam. Ko slikam, ne mislim na barve — one pridejo same. Moje roke poznajo te tone.
„Abstrakcija ni odmik od resničnosti — je njen esenca." — Ana Koželj
TN: Kako bi opisala svoj ustvarjalni proces?
AK: Zelo intuitiven. Začnem z eno barvo — običajno terakoto ali rjavo — in ji dovolim, da vodi. Ne načrtujem kompozicije vnaprej. Vsak potez je odgovor na prejšnjega. Kot conversation med menoj in platnom.
Vplivi in navdihi
TN: Kdo so tvoji umetniški vzorniki?
AK: Rothko, seveda. Tudi Anselm Kiefer zaradi njegove uporabe zemlje in naravnih materialov. Doma pa je to predvsem Stane Kregar — slovenski mojster abstraktne forme. Njegova preprostost me vedno znova navduši.
TN: Kaj lahko pričakujemo od tvoje prihajajoče razstave?
AK: Serijo večjih del — tri metre visoko. Delala sem na njih celo poletje. Tema je "Plasti" — plasti zemlje, plasti spomina, plasti barv. Uporabljala sem tudi glinast pesek iz Posočja, ki sem ga zmešala z akrilom. Tekstura je zelo pomembna.
TN: Nazadnje — kakšen nasvet bi dala mladim umetnikom?
AK: Naj bodo potrpežljivi. Z barvo, s seboj, s procesom. Umetnost ne potrebuje hitrosti — potrebuje globino. In globina pride s časom.