Terakota. To je prva barva, ki jo vidiš, ko prideš v Toskano. Ni samo barva strešnikov ali starinskih lončenih posod — je barva zemlje, sonca, časa samega.
Pot iz Firenc proti San Gimignanu se vije skozi griče, ki so kot valovi zeleno-rjavega morja. Novembra je pokrajina pomirjena, počiva. Oljčni nasadi so še vedno zeleni, a manj intenzivni. Borov je še več — njihova temna zelena barva ustvarja kontrast, ki ga mojstri renesanse dobro poznajo.
Firence — mesto svetlobe
V galeriji Uffizi sem sta pred Botticelijevim Rojstvom Venere. Vsi poznajo to sliko, a malo kdo opazi, kako mojster uporablja svetlobo. Ni bela — je krem, z odtenkom terakote. Kot bi svetloba prišla skozi toskanske griče, skozi zemeljske plasti, preden se dotakne Venerinega obraza.
„Toskana ne nauči barv — nauči, kako barve dihajo skupaj."
Sprehod po Ponte Vecchio ob zori. Arno odraža nebesa, ki niso modra, temveč rahlo rjava, kot bi reka zamešala svoje barve z zrakom. Na mostovih zlatarnice še spijo, le tu in tam kakšna rana duša pije kavo in gleda vodo, ki teče.
Pokrajina kot atelje
Zunaj mesta sem našel manjšo vas — Vinci, rojstni kraj Leonarda. Tam ni muzeja, ni velike galerije. Le hribi, olivne drevje in svetloba, ki se zliva preko doline kot tekočo zlato.
Razumem, zakaj je Leonardo postal tak opazovalec. V tej pokrajini te nič ne moti — samo ti, platno in neskončni odtenki rjave, zelene in terakote. Vsak sen je drugačen. Dopoldne je topleje, zvečer hladneje. Barve se spreminjajo, a ostajajo iste.
Cipresi in sence
Toskanska drevesa so kot čopiči, zabodeni v zemljo. Ciprese so navpične, temne, skoraj črne v primerjavi z okoliško zeleno. Ustvarjajo ritem v pokrajini — kot note v skladbi, kot vertikalne poteze na platnu.
Slikal sem jih z razgledišča pri San Gimignanu. Akvarelne skice, hitre poteze. Poskušal sem ujeti ta ritem, to vertikalnost sredi mehkih gričev. Ni mi uspelo popolnoma — a naučil sem se, da v Toskani ne moreš ujeti vse. Lahko le pokušaš in se učiš od pokrajine.
Vračam se domov z blokom poln skic in srcem poln spoštovanja do vseh tistih mojstrov, ki so tukaj našli svoj jezik. Toskana ne govori glasno — šepeta. In če si dovolj tiho, jo slišiš.